40-tka ali mi smo face

A veste, ko gre na plezalni turi lahko vse kot po maslu, najdemo vstop, ni treba veliko zabijat, skica štima, soplezalec je hiter, najdemo pravega možica, ki označuje pot navzdol? Lahko pa pod smerjo ugotovimo, da smo brez kladiva, falimo že prvi raztežaj, v drugem se potem s soplezalcem ne slišimo in čas brezveze teče, v tretjem se nam zatakne vrv…. Za nekatere nevšečnosti smo krivi sami, nekatere pa so odvisne tudi od “sreče” oziroma “nesreče”.

Tudi pri 40-tki, ki je minila to soboto, je bilo tako – veliko stvari je bilo odvisnih od ljudi, ki so imeli konkretne zadolžitve, veliko pa tudi od “sreče”, pa ne govorim o vremenu (čeprav je tudi vreme igralo zelo pomembno vlogo), ampak o nekem splošnem vzdušju, energiji, spontanosti, samoiniciativi. Tako dobro je ratalo zato, ker smo mi sami take face! Vsak je prispeval delček vzdušja, nekateri spomin na neke druge rašiške čase, tekmovalci so poskrbeli za športni pridih, plesalci za norenje na plesišču.

Kar nekaj ljudi je sodelovalo zelo aktivno, pošiljalo pošto, pisalo članke, kuhalo golaž, vozilo in nalagalo opremo, stalo za šankom in točilo velikim in malim, postavljalo osvetlitev in ozvočenje, speljalo tekmo v plezanju….

Čeprav je Marko Gorišek spet ostal brez hrane, je pa vseeno čast, da je vegeterijanski ričet zanj in ostale vegije večer prej kuhal sam Tonač… vendar se je na žalost skisal (ričet):).

Golaž je bil odličen. Jaz sem ga poskusila šele ob enih ponoči, mrzlega in je bil res perfekten:).

Da se je v soboto vse zgodilo, kar se je, se je moralo potihem začeti dogajati že skoraj eno leto prej. Govorim predvsem o biltenu, za katerega se je v veliki meri žrtvovala Nina in o filmu, za katerega je zaslužen Marko. In njuni pomočniki seveda. Kapo dol, vse je ratalo, tako kot je moralo.

Organizirati dogodek s tako super ekipo, v kateri je vsak postoril še malo več, se sam spomnil še česa, je res užitek.

Nedelja zjutraj na skupnih ležiščih na Rašici me je spomnila na dobre stare čase, ko smo še veliko plezali. In žurali:) Še nekaj “trupel” je ležalo po posteljah, Kekec in Ajda sta modrovala o drugih ljudeh (opravljala), skozi odprta vrata balkona pa se je slišalo aktivno pospravljanje tečajnikov – ob house muziki in glasnem obujanju spominov na minuli večer. Zglancali so v nulo in so pripravljeni na sprejem (čeprav bo na sprejemu defenitivno večji razvrat in posledično tudi več pucanja…).

Hvala tabornikom za posojo opreme, Kibubi in Janiju za sponzorstvo in novim najemnikom na koči, ki so z nasmehom in dobro voljo prenesli vse dogodke (mislim, da tokrat nismo nič uničili).

Predvsem pa hvala sem, ki smo prišli in poskrbeli za super žur!!! Galerija baje bo – by Mifi.

Lp

Tina

Ps: tista Nevina fora z majico je bila res dobra….Kaj če bi tudi me pobrale majice naših najbolj gajstnih (al pa glasnih) fantov in jih vrnemo čez 20 let, pa da vidimo, če so jim še prav??? :)

Lahko mamo kar vsako leto obletnico :D Celo muska nam je uspela! :D

Res hvala vsem vpletenim za tako neproblematično izvedbo!