Vetrovna Kočna in sončen Kanjavec

Po vsej dunajski plastiki (in nekaj malega skale) se mi je že tožilo po domačih hribih. Tako sva se prejšnjo soboto z Jakob odpravila v samotno severno ostenje Kočne. Med dostopom izbereva Direktno izza kupa, saj v Povnovi dolini veter vidno razpihava sneg. V vstopnih grapah naju pričaka več svežega snega, kot sva pričakovala in bazeni babjega pšena, ki spominjajo na otroško igrišče. Nekaj krajših lednih skokov in rušnatih prečk naju pripelje na izravnavo nad Čedco, ki vodi v ogromno grapo za Kupom. Dimenzije so res ogromne in ne gre za klasično steno ampak razbito ostenje. Spominja me na amfiteater za Široko pečjo. Veter je vedno močnejši in ledene kroglice naju bičajo v obraz. Vztrajava v upanju, da je morda višje zavetrje ali pa da bo veter ponehal. Nad navpičnim snežnim skokom, kjer se prvič varujeva, veter dobi novo moč in naju prežene v dolino. Zgleda bo treba prit še enkrat. 

V nedeljo, na dan žena, sem prvič po skoraj dveh letih na smučkah. V družbi Jakoba, Krištofa in njegovega prijatelja Blaža štartamo že malo nad Staro Žago. Led nam prepreči, da bi se pripeljali višje, do Planine Blato. Začnemo v zmernem tempu in opazujemo kako okolica postaja vedno bolj bela in zasnežena. Klanec in sposojene široke smučke upočasnijo manj izkušeno dvojico. Za naju z Jakobom pa je Klic gora ta dan premočan in naju vleče višje. Na srečo smo z dvema avtoma in malo pred Jezerom se poslovimo. Kmalu nad Jezerom uloviva tistega, ki gazi in prevzameva njegovo vlogo. Od tu naprej sva sama in cel dan ne srečava nikogar. Na Dednem polju pomalcava. Kmalu zmanjka gozda in sonce postane močnejše. Sneg postane moker in se nenehno "popa" na smučke. Kaj bi dala za kako svečo. Pod Slatno in Kredo prečiva proti Kopici in se pazljivo izmikava prisojnim pobočjem iz katerih se občasno plazi. V dolini Za Kopico pihlja in v trenutku postane prijetno hladno. Suh sneg naju hitro pripelje na Vrata in odprejo se nama razgledi na dolino Triglavskih jezer. Sledi nekaj spusta, delikatna prečka in mučni vzpon proti Hribaricam. V deviško odejo vršne piramide Kanjavca zareževa strmo gaz. Z vrha se vidi Dolomite in Očak je kot na dlani. Večerno sonce spodbuja k spustu. Nerodni prvi zavoji v pršiču kmalu postanejo bolj poskočni in v daljavo zadoni nekaj uživaških vriskov. Povratni vzpon na vratca popestrijo brezlimni psi. V rožnatem mraku zaobljene oblike zasneženih gričev dobijo posebno mehkobo. Polna luna posveti izza vogala in vprašam se: "Ali tudi Luna greje?" Tam kjer je bil čez dan gnilc, je sedaj zoprna skorja. Kako se reživa, ko naju nekajkrat oba hkrati skorja položi v sneg. Nekaj gozdnega rodea zahteva še zadnjo koncentracijo. Skoraj kopna cesta in pekoča stegna pa naju končno pripeljejo do konca.