Avtor: Urška Hočevar
V petek ob 19.30 smo se zbrali na parkirišču Gimnazije Šentvid, od koder smo se z busom odpravili proti Švici.
Na ledeniško turo smo se lahko podali pridni tečajniki, ki smo izpolnili pogoje za udeležbo – torej imeli za sabo vsaj 5 smeri in skupno 1500 višinskih metrov, pri čemer je morala biti ena smer daljša od 500 metrov. Skratka, dovolj plezanja, da smo si lahko rekli (nekateri vseeno s kančkom strahu in dvoma): »No, pa pejmo na ledenik.«
Na poti smo na Vrtojbi pobrali Martina in Denisa, v soboto zjutraj pa so se nam v Saas-Feeju pridružili še Katja, Jure, Gapi, Lottie in Andrej.
Na izhodišče smo prispeli okoli 6.30. Po prihodu vseh udeležencev smo se okoli 8.00 odpravili proti gondoli. Ta nas je pripeljala do Langfluha, kjer smo si v bližini ledenika poiskali primerna mesta za bivak. Ker smo bili na turi z alpinističnim odsekom, je bilo seveda samoumevno, da bomo spali zunaj, na približno 3000 metrih nadmorske višine – ubistvu hotel s petimi zvezdicami.
Po kratki pavzi smo si nadeli tehnično opremo in stopili na ledenik. Ponovili smo ledeniško navezo in reševanje iz ledeniške razpoke – ker je znanje precej bolj uporabno, če ga znaš pokazati tudi takrat, ko ni več samo vaja.
Medtem je Brdi opravil izvidnico po ledeniku. Izkazalo se je, da razmere niso tako varne, kot bi si želeli, zato smo morali prvotni cilj nekoliko prilagoditi.
Alphubel je šel na čakanje, novi cilj pa je postal Allalinhorn (4027 m). Nekaj manj metrov, a še vedno štiritisočak.
Po prikazu in pripravi opreme smo se odpravili nazaj v kamp, skuhali večerjo in se pripravili na zgodnji odhod. Nato pa pod zvezde. Nekateri so zaspali takoj, drugi so se še malo ukvarjali z mislijo, kako zelo pametna ideja je bila ta ledeniška tura ob »prijetnih« zvokih taljenja ledenika in snežne podlage.
V nedeljo zjutraj smo se po navezah odpravili proti vrhu Allalinhorn (4027 m).
Nekateri smo se že zbudili z glavobolom, drugi pa so posledice višine začeli čutiti nekoliko kasneje. Po nekaj metrih je postalo jasno, da bodo kmalu potrebne tudi dereze, zato smo jih nadeli in nadaljevali.
Naklon se je večal, noge so postajale težje, zraka pa je bilo – zanimivo – vedno manj. Vpliv višine so počasi začela čutiti tudi naša pljuča.
V roke smo vzeli cepine, pot pa nas je pripeljala celo do pravih himalajskih lojter. Dvakrat. Ker očitno ena ni bila dovolj – rabiš eno leseno in eno kovinsko.
Vmes smo si ob krajših postankih vzeli kakšno sekundo za predihavanje posledic višinske bolezni in preverjanje, koliko poti smo že opravili. Počasi so ugasnile tudi naglavne lučke in pred nami se je začel kazati sončni vzhod.
Višje, kot smo bili, bolj smo bili utrujeni. Noge so postajale težje, glava je bolela, želodec ni bil več najbolj navdušen, okoliške lepote pa so se počasi umikale v ozadje.
In sledi mantra: Noga pred nogo. Boli glava. Noga pred nogo. Slabost. Noga pred nogo.
Potem pa – kar naenkrat – vrh.
Pred nami se je odprl razgled daleč naokoli. Obdajale so nas mogočne gore, mi pa smo lahko z nekaj ponosa ugotovili, da nam je uspelo. Cilj je bil dosežen.
Za konec – nasvet bodočim generacijam tečajnikov.
Če te je ledeniške ture strah – izjemoma tokrat ne poslušaj svojega strahu, ampak starejše člane, ki te bodo spodbujali, da probaj.
In res. Pojdi. Probaj. Spoznaj teren, navezo, opremo in predvsem sebe.
Če ne gre, lahko obrneš. In to ni poraz. Zavedanje lastnih meja je ravno tako pomemben del alpinizma kot uspešno dosežen vrh.
Ker cilj ni vedno samo vrh. Včasih je cilj priti varno nazaj, z dobro zgodbo in nekaj novimi izkušnjami.
