Avtor: Gorazd Josič
»V petek sem lahko frej za plezanje.«
Tako se je glasilo Mičotovo sporočilo in bilo je dovolj, da sem končno dobil tisto potrebno brco v rit ter se po dolgem času spet odpravil v skalo. Pridružila se nama je še Anja in trojka lepo ohranjenih srednjih let je bila formirana.
Izbrali smo si Tandaro Mandaro v Nad Šitom glava. Anja naredi časovnico, ostala dva ji brez večjih ugovorov zaupava in šibamo.
Že prihod na Vršič poskrbi za prvo manjšo dogodivščino. Delovišča dodatno zakomplicirajo parkiranje in med iskanjem primernega kotička nas z gubami na čelu pričaka delovodja. Opozori nas, da lahko dobimo kazen. Mi mu vrnemo z gubami nasmeha, v upanju, da ga omehčamo.
Delovodja se ne da.
Po nekaj manevriranja vendarle najdemo kotiček, ob katerem valovi njegovih gub malenkost popustijo. To vzamemo kot neuradno dovoljenje in že šibamo proti steni.
Prvi del dostopa opravimo na soncu, od sedla naprej pa se končno skrijemo v senco. V zameno za prijetnejšo temperaturo se ponudimo padajočemu kamenju naveze nad nami. Vsi trije smo neomajni in brez strahu. Tudi jaz. Karkoli bosta Anja in Mičo trdila drugače, ni res.
Končno primemo za skalo. Občutek pod rokami je dober in že precej pogrešan, prvi gibi pa me hitro spomnijo, da to vendarle ni plastika. Nekaj primeš, nekaj stopiš, nekaj pa se odloči, da ne želi več biti del gore.
Mičo zadevo strokovno povzame: »Ja, klasična slovenska skala.«
Nič ne de. Po prvem cugu pademo v ritem in plezanje začne lepo teči. Začetna zarjavelost izgine, občutek se vrne in po približno treh urah plezanja vsi trije z nasmeškom na obrazu pridemo na vrh.
Rabil sem to!
Sledi še spust in vrnitev proti Vršiču, kjer nas pričaka še zadnje vprašanje dneva. Je avto še tam in predvsem, ali ga krasi kakšen nov listek?
Avto je tam. Kazni ni. Delovodjeve gube so očitno vendarle imele nekaj posluha za alpiniste.
Lep dan zaključimo tako, kot se spodobi. Z mrzlim napitkom v Bivaku 5 in občutkom, da je bila tista petkova brca v rit točno to, kar sem potreboval.
