Avtor: Ela Štiglic
Zbudili smo se v megleno ljubljansko jutro in se odpravili proti še bolj megleni dolini Vrat, kjer naj bi začeli spoznavno turo na Dovški križ. Vendar začnimo na začetku. Na turo se nas je odpravilo 22, za 5 tečajnic pa se je prvi preizkus začel že po 10 minutah vožnje, ko se je v avtu prižgala (oz. utripala) lučka za motor. Po strokovnih priporočilih chatgptja smo ugotovile, da za odpravo težave nismo kvalificirane, ampak na srečo so nas rešili rašiški princi v belem avtu, ki so poskrbeli za varen transport do Mojstrane.
Sotečajniki so nas potrpežljivo počakali pred Mercatorjem, od koder smo se skupaj odpravili proti izhodišču.
Ker je Andrej želel nadoknaditi izgubljeni čas, se je začetek ture spremenil v gorski tek, vendar se je tempo k sreči kmalu umiril in nadaljevali smo v sproščenem pogovornem ritmu.
Tekom poti se nam je odprl lep pogled na severno triglavsko steno, prvi večji postanek pa smo naredili na Brinovi glavi, kjer smo se najedli Haribo bonbonov in si ogledali kje bomo nadaljevali pot.
Tekom poti se nam je odprl lep pogled na severno triglavsko steno, prvi večji postanek pa smo naredili na Brinovi glavi, kjer smo se najedli Haribo bonbonov in si ogledali kje bomo nadaljevali pot.
Po prečenju melišč smo se dvignili nad meglo in uživali v razgledih na sosednje vrhove, med drugim Oltar, Šplevto, Škrnatarico itd. (Jure obljubimo da se jih bomo naučili za izpit). Ker se približuje zima, smo izkoristili žarke sonca pri bolderju, kjer smo naredili še en večji postanek za malico in se še malo bolje spoznali.
Nato smo se povzpeli do sedla, nadeli čelade in začeli še zadnji vzpon do vrha, a nas je žal 200m pod vrhom ujela megla, ki smo jo očitno privlekli iz Ljubljane, zato se je vodja ture odločil, da obrnemo.
Nato smo se povzpeli do sedla, nadeli čelade in začeli še zadnji vzpon do vrha, a nas je žal 200m pod vrhom ujela megla, ki smo jo očitno privlekli iz Ljubljane, zato se je vodja ture odločil, da obrnemo.
Navzdol smo ubrali drugo pot in sicer mimo bivaka, najljubši del za marsikoga pa je bil dinamičen spust po najdaljšem melišču v Sloveniji, kjer ni manjkalo padcev. Po zaključku ture smo se počastili v Dovjah na pijački.
Napisale: Eva, Ajda, Živa, Ela in Manica
