Avtor: Alina Ledinek
Pri prebiranju alpinistične literature pri rosnih 17 letih, ko sem prvič prebrala Zaplotnikovo Pot, sem si tudi sama želela na odpravo. Ideja se mi je takrat zdela utopična, pa vendar sem to željo po tihoma gojila vse do letos, ko smo se z Rašičani odločili, da gremo v Kirgizijo, natančneje v dolino Ala Arche, plezat zimske smeri.
Zima mi je že od nekdaj bližje kot poletje in skala, saj sem zares začela plezati pozimi, šele nato v skali. Vedela sem, da je za tako odpravo treba biti ultimativno dobro pripravljen, zato sem večino svojega prostega časa vložila v kondicijske priprave ter plezanje na višini in v zimi. Z Mifijem sva letos trikrat obiskala Chamonix, za priprave pa smo odšli tudi na Weisshorn ter Castor mesec dni pred odpravo, kar se je izkazalo za dobro potezo, saj smo nekateri na odpravo prišli že dobro aklimatizirani.
Prišel je težko pričakovan 15. oktober, v naglici hitim s službe ter spakiram še zadnje malenkosti, upajoč, da česa nisem pozabila. Odpravimo se proti letališču. Tudi z letalom nisem še nikoli letela. Izkaže se kot nekaj povsem običajnega, skoraj kot vožnja z avtobusom, le da mnogo hitreje.
Iskreno povedano me glavno mesto Kirgizije, tako imenovani Biškek, ni navdušil. Prva stvar, ki mi jo je taksist rekel, je bila: “no money, no honey.”
Nad mestom se valijo gosti oblaki smoga, zrak je res slabe kvalitete, kar ni ravno idealno za dihala. Naslednje jutro se končno odpravimo proti naši dolini.
Hoja do naše baze je prijetna, složno vzpenjanje po kamniti stezici hitro mine. Vršaci, zaviti v ledene oklepe, se pričnejo kazati iz za obzorja. V oči mi takoj pade gora, v katero sem se zagledala, ko smo sklenili, da gremo v to dolino, imenuje se Pik Svobodnaye Koreje, ki na videz spominja na enega izmed treh problemov Alp, Grandes Jorrases namreč. Steno sestavlja osrednji skalnat del, katerega v spodnjem in zgornjem delu lomijo strmi ledno-snežni trakovi.
Pogled pa mi zastre tudi Gora z imenom Korona oz. Crown, ta je druga najvišja gora v Tian-Shanu. Ta je manj estetska kot Koreja, ampak vseeno dovolj zanimiva, da me pritegne.
Naša baza je v resnici koča, ki leži na višini okoli 3300 nadmorske višine. Lahko bi našo odpravo poimenovali tudi tabor, saj ni vključevala tistega pravega pridiha odprave, kar pa ne pomeni, da je bila izkušnja zaradi tega kaj manj bogata.
Naslednji dan se z ekipo podamo do Korona bivaka, ta leži na 3900 m n. v. Za aklimatizacijo se nekateri odločijo podati na vrh Teke Tora, midva s Feliksom pa si izbereva Boks. Naveza Alja – Miha se ponoči odpravita nazaj do koče, saj se je Aljo lotil kašelj, kar pa pri tem mrazu res ni blagodejno. Spali smo v šotorih, ker bivak ni bil v najbolšem stanju, beri, v celoti posran z mišjimi iztrebki.
Ob taljenju snega v jutranjih urah se nam zgodi prav nenavadna stvar, vsi hkrati postanemo omotični, zaspani, rahlo slabotni. Glej ga zlomka, tudi zastrupitev s plinom nam ne uide. Rabim pol ure hoje po ledeniku, da pridem k sebi. Počutje in motivacija se hitro vrneta. Kristina in Rok se odločita za vrnitev do koče, plin terja svoj davek. S Feliksom se odločiva za nadaljevanje. Hitro se znajdeva v začetnem delu kuloarja, med Teke Torom in Boksom. Gaziva do kolen. Opaziva razbit raz na najini desni ter naposled zavijeva nanj, saj je gaženje zagotovo bolj naporno kot poplezavanje, sploh pa na višini.
Opazim, da Feliks postaja nekoliko počasnejši, zato sklenem, da ga počakam na polički. Omeni, da precej čuti višino. Pove, da se na prvi turi ne želi preterati, kar je čisto razumljivo. Čaka nas dobro vremensko okno v naslednjih dneh, zato razloga za sekirat ni. Na višini cca 4200 m n. v. se odločiva za povratek do baze.
Sledi dan počitka, katerega izkoristim za poplezavanje lažjih smeri za našo kočo. Ob večeru igramo uno karte, jemo zares dobro hrano, kujemo plane za naprej.
Naslednji dan ponovno odkorakamo proti bivaku s Korejo v mislih. Naveza Rok – Kristina pa imata ogledano goro Izyskatel. Mi pa imamo ogledano smer Barber v Severni steni Koreje.
Budilka zazvoni ob štirih zjutri, pod berg šrunde smo ob svitu, oz. natančneje ob sedmi uri. Smer si razdelimo tako, da vsak od nas spleza cca 4 – 5 zaporedne raztežaje. To je ena izmed optimizacij. S plezanjem prične Miha. Teren, po katerem plezamo, je ledeniški trd, črn led, ki je sicer bomba za varovanje, do meč pa ni prav prijazen. Tekom plezanja me začnejo grabit krči v mečih. Z Mihom zamenjava vodstvo. Plezam počasi, na vsake 10 m se ustavim, počivam. Boli, pa vendar z svojo Korško trmo nekako gre.
Vzamem nalgesin in spijem magnezij. Stanje postaja čedalje boljše, pa vendar zaradi tega zagotovo izgubimo kakšno uro časa, kar pri tako dolgi smeri ni ravno najbolje. Lekcija, ki jo iz tega potegnem, je, da bi lahko že prej zamenjala vodstvo, spila nalgesin in magnezij, zato da bi prihranili čas, še vseeno pa se mi zdi, da je fer, da v taki dolgi smeri ne predaš vodenja ostalim ter opraviš svoj del, če je le mogoče, zato da vsi ostanejo dovolj spočiti.
Po 4. raztežajih se zamenjamo, naprej gre Feliks. Čaka ga nek čuden skalnat šoder, približno druge/ tretje stopnje v težavnosti, na naju z Mifijem zruši nekaj ledu, ki je biv v tem raztežaju res precej drobljiv. Kos mi prileti v koleno ter brado. Na bolečine hitro pozabim. Opazujem Feliksa, kako se prebija preko terena. Z Mifijem začneva plezat. Še sreča za Mifijeve hitre reflekse, saj se nad mojo glavo premakneta dva konkretna skalnata bloka. Priplezam do poličke in skupaj jiva zrušiva dol. Koreja nima dobre skale, vse skupaj je precej majavo. Moje stanje se je v celoti izbolšalo in počutim se nahajpano za vrh, jem bombone ter veliko pijem. Na sebi imam 3 puhovke ter anorak, noro.
Mifi in Feliks se spet zamenjata, zato ker presodita, da je bolje, da nas preko skalnatega terena pripelje Mifi, ker mu je tak teren bližje. V tem raztežaju se višina počasi začenja poznati, vsi trije lovimo sapo, smo nekje na 4600? Ko nas Mifi pripelje na ledno flanko, se fanta ponovno obrneta, zato da Feliks odvodi še svojo število raztežajev. Naše napredovanje je čedalje počasnejše, čeprav smer ne poteka po tehnično zahtevnem terenu, tudi naklonina ni velika, smer od človeka terja dobro kondicijsko pripravljenost ter vzdržljivost. Med tem, ko Feliks pleza proti izstopnim raztežajem, z Mifijem kujeva plan za naprej, oba se strinjava, da je najbolje, da izplezamo do škrbine ter po grebenu nadaljujemo do lednega kuloarja, ki bo potencialno naša smer sestopa. Nezahteven kuloar, ki vodi do vznožja stene.
Prične se mračiti. Dobra stvar tega je, da imamo sedaj še celo noč časa. 🤣
Ko priplezava do Feliksa, Miha predlaga, da naredimo daljšo pavzo in se posvetujemo, kako in kaj za naprej. Predlagam zgoraj omenjeni plan. Feliks pove, da je utrujen in da se mu zdi nevarno, da nadaljujemo, reče, da bi na tej točki rad obrnil in se vrnil po smeri, kjer smo plezali.
Nimamo več kej debatirat, reče Mifi. Feliksu dam še svoj čaj in pričnem z izdelovanjem abalakov.
Čaka nas osem ur abzajlanja. Res je mrzlo, najbrž okrog -25 °C, fokus nesme popustit. Pojem še poslednje bombone. Na srečo je nekaj abalakov že v smeri, le najdit jih je treba.
Po 22 urah smo premraženi, dehidrirani, nazaj pri bivaku. Tokrat se odločim, da nebom spala v šotoru. Pademo v spalke in zaspimo.
Po prihodu v našo bazo nardimo analizo ture ter posušimo opremo.
V resnici bi se kot ekipa morali bolš spoznati, predn smo se podali v tako steno. Vsak od nas ima drugačna merila, drugačno perspektivo.Gora nam je vsm nastavila ogledalo, vsak sam pri sebi ve kaj bi lahko naredil bolje, kje bi lahko bil hitrejši ipd.
Roku in Kristini je uspelo osvojiti vrh, ki se imenuje Izyskatel, ki pa vseeno ni tako izi, kot se sliši. Imela sta veliko višincev gaženja, tura je bila naporna, pa vendar jima je uspelo, vesela za njun uspeh.
Punci sta pričeli debatirati v planu za naslednji dan, v mislih imata Ratzek. Razmišljam, da bi se jima pridružila. Po obilnem zajtrku je počutje odlično, zato skupaj z puncami odkorakamo na naslednjo avanturo. Tudi Rok se odpravi na pohod ter osvoji goro, za katero nevem točno, kako se imenuje. Fanta počivata.
Stena, v katero se podajamo, je Zahodna, zato v njej ni kaj preveč toplo. S seboj nimam nič drugega kakor aprovčk, prvi kamin pa izgleda nekoliko posnežen, pa še skala je slaba. Ruska ocena je 2B 😭, če bi ta raztežaj ocenila z našimi ocenami, bi zagotovo rekla nek IV+, če ne še kakšen plus več.
Plezam počasi, izmikam se lednim zaplatam. V drugem raztežaju plezanje postane prav zabavno in s puncami končno pridemo na sonce, tura se spremeni v čisto uživancijo, girl’s day out mi prija, veliko se pogovarjamo in dan hitro mine. Pri sestopu se zabavamo, med tem pa fante skrbi, kje smo, saj je minilo že kar nekaj časa od našega odhoda. Preko telefonov nemoremo komunicirat, ker nobena od nas nima signala. Pridejo nam nasproti ter skupaj odkorakamo v bazo. Sledi dan počitka.
Med tem se Feliksovo počutje poslabša, mezinec na njegovem palcu je še vedno omrtvinčen, odloči se za sestop v Biškek.
Med počitkom kujemo nove plane. Rok, Mifi, Jaz se odločimo, da pogledamo še drugo dolino. Naslednji dan dostopimo do Nauka bivaka in pričaka nas prijetno presenečenje.
Gorski vodnik Aleksej si je zastavil, da zgradi nov bivak. Predstavimo se in prične se debata. Ugotovimo, da ima model ogrevanje ter star-link, kdo bi si mislil. Namestimo se na postelje in prvič po desetih dneh se globinsko ogrejem, saj na bajti nismo imeli ogrevanja.
Aleksej razlagala v dolini Karavshin, kjer lahko najdemo fenomenalen granit. Pove, da je preplezal tudi Trango Tower – Eternal flame. Kaže nam posnetke po telefonu, vsi smo navdušeni. Res nam veliko pomeni, da lahko prenočimo tukaj.
Naslednje jutro vstanemo ob petih. Spet začutim rahle posledice plina. Na dostopu se počutim zjebano (menstra). Sklenem, da grem z fantoma naprej do vstopa, nato pa se odločim, ali bom sploh nadaljevala ali ne. Vedno bližje kot smo, vedno bolje se počutim, vesela, da telo sodeluje z mano. Prečimo berg šrund and here we go again. Mifi hitro vleče naprej. Imamo se fajn, poslušamo umeka in ostale techno in tech – house muzike, ki jih imamo na telefonu. Prevzame Rok, linijo smo ubrali nekoliko preveč naravnost, zato moramo v naslednjih raztežajih nardit ledno prečko, zabavno. Končno pridemo na mal škripavca. Zdi se mi, da vedno višje kot smo, vedno bolje se počutim, v primerjavi z jutranjim počutjem je mega. Mislili smo, da bo smer krajša, saj nismo vedeli natančne dolžine, vodnik Aleksej je rekel, da je tam okrog 400 m. Na koncu se je izkazalo, da smo plezali tam okrog 550 m cca. Smer se nahaja nekje med Koroninem prvem stolpu, priplezamo pa direktno na ledenik, na višino 4400 cca. Izplezamo in na nas posije sonce.
Med našim vzponom sta se punci podali na Korono, ampak sta pod vršnim delom obrnile. Kristina je v tem času pomrznila v palce na nogah, zato nas je tudi ona predčasno zapustila. 😢
Sestopimo nazaj do koče in prične se obdobje daljšega počitka. Dan in pol se hidriramo, nato pa po sneženju odnesemo še nekaj robe iz koče do Aleksejevega bivaka. Vsak oprta cca 20 kg v nahrbtnik. Dostop je idiličen, saj je vse posneženo, spet se nahajpam za plezanje, ampak se naš čas izteka.
V resnici sm izjemno hvaležna, da sem lahko bila del te zgodbe in imela to izkušnjo. Nenazadnje smo se dobro pripravili za prihajajočo zimo. Seveda je pa še vseeno veliko maneverskega prostora za učenje in izboljšave.
V Biškeku smo zadnji dan poskusili njihove domače dobrote, pili nekakšen kefir z alkoholom, si ogledali njihove stojnice, skratka, fajn je blo. Mislim pa, da sm od tega bolj utrujena kot od plezanja hec. Hvala Mifiju za organizacijo in ekipi za družbo, upam, da spet kmal kam gremo.
