Avtor: Katja Babič
Ne, tale naslov ni samo gen-Z spuscanje sumnikov iz besed, ampak ime vrha – Punta Rasica. Bodo zdej naprej šumniki 😉
Ko sva z Juretom začela planirati in iskati cilje za najin septembrski trip, sva čisto slučajno našla tale vrh. O hudo, a maš kakšno hudo smer za splezat? Ma! In tako sva dobila cilj za najin prvi teden in hkrati osnovo za cela dva tedna.
Prvih nekaj dni sva preživela v Val di Mellu, kjer sem se spoznavala z granitom – večraztežajne smeri in frikanje. Zaradi slabega vremena sva morala vzpon na Punta Rasico prestaviti, vseeno pa sva opravila ogledno turo do Rifugio Allievi Bonacossa, da sva preverila če obstaja zimska soba in upala da se nama med oblaki pokaže Rasica.
Ker naju je dolina v štirih dneh tako navdušila, sva vedela, da se sem še vrneva.
Za tem sva pičila v Švico kjer smo se v petek zvečer pred ledeniško turo dobili z Gapejem, v nedeljo osvojili Allalinhorn, v ponedeljek pa že plezali v Caderesah in se naslajali z italijanskimi rogljički, foccacami, donačiji siri in salamami v torek pa nazaj v Val di Mello in popoldne dostop do zimske sobe pri Rifugiu Allievi Bonacosa – cca 3h, 1350 višincev.
Tudi tokrat vremenska napoved ni bila ravno idealna. Sonce, močni sunki vetra in precej nizke temperature. Spoiler: kot že celo poletje je bila napoved za ta dan napačna. Super za nas.
Budilka za tako turo zazvoni še kar pozno, ob 5:30, in po eni uri dostopa že zmrzujemo pod steno. Začnemo s plezanjem Via Bramani in vsaj jaz si nisem predstavljala, kaj vse nas čaka ta dan. Pa ne v slabem smislu.
Smer najprej poteka po zajedi na levi strani plat, nato prečimo desno do stene, kjer nas že pogreje sonček. V nadaljevanju sledimo rampi pet cugov do vrha grebena in po njem skozi različne prehode nadaljujemo proti vrhu. Gape se že dva cuga pred dejanskim koncem zadere: »Na vrhu smo!« in ko še midva priplezava na “vrh” nam ni bilo čisto jasno, kje točno smo. A smo res že na vrhu, al je treba še naprej. Še dobro, da smo šli naprej po grebenu in zares osvojili vrh Rasice.
Če smo prav prešteli, se do vrha nabere 19 cugov. Nazaj pa najprej en kratek abzajl, dva cuga poplezavanja po grebenu, še en kratek abzajl, nato dva 60-metrska in en 30-metrski abzajl. Potem že upamo, da nam do konca uspe priti peš, pa vseeno prisilno naredimo še en končni abzajl, preden dokončno prispemo nazaj do koče.
Itak smo čez dan pojedli premalo, tako da se pred spanjem zasluženo mastimo med drugim spet s focaccami, salamami in siri.
Naslednji dan se dobro naspimo in si vzamemo čas za uživanje na sončku. Malokrat si tako visoko v hribih in nimaš ničesar, kar bi moral početi, in lahko samo sediš in uživaš v razgledih. Sredi dneva sestopimo nazaj v dolino.
Gape naslednji dan nadaljuje svojo pot drugam, midva pa konec tedna opraviva še eno dvodnevno turo – tokrat splezava Via Miramonti na Punta Sertori. Še ena čudovita smer kot mala sestrica prejšnji smeri, s pogledi na Piz Badile, za čudovit zaključek zadnjih dveh tednov.
Punta Rasica (3306m) – Via Bramani – 1000m Časovnica: 1h hoje + 8,5h plezanja + 4h sestopa
Punta Sertori (3195m) – Miramonti – 550m
