Igličeva smer

Svetovali so Vzhodno smer v Mali Rinki. Šla sva v sosednjo Igličevo in bilo je lepo.

Pred nama je višinske metre, ki jo ločijo do statusa MP, nabirala Anja. Plezala je z Markom Volkom, ki me je prehitel v prvem raztežaju, ko sem se boril z začetno tremo.Smer je v težjih delih res nabita, ponekod pa ne tako zelo. Kar pomeni, da so bili to težji deli? Tako sem z veseljem zabijal kline.

V plati poleg “temačnega, mokrega in mastnega” kamina sem z iznajdljivostjo diplomiranega inženirja filozofije Anji pomagal izpeti komplet, ki ga ni dosegla.

Armando, ki je dan prej splezal svoj prvi 7b,  se je pod vrhom spraševal, če ni morda užival v najlepši štirici v naših hribih. Glede na to, da ne pleza v hribih, je to gotovo bila, užival je pa tudi.

Ker vsak uživa v svojem, naj povem, da sem najbolj užival v prečki v desno, ki naj bi bila nekako drugi detajl smeri. Ker sem jo plezal kot drugi in ker se ni mudilo, sem si lahko vzel tudi malo več časa.

Na vrhu sva se zadovoljno sesedla, ugotavljala, da nimava več vode in da sta Anja in Marko verjetno že spizdila dol. Seveda nista. Skupaj smo po Turskem žlebu sestopili do Okrešlja na pivo.

Armando zdaj pleza trad, jaz pa v domačih hribih (in ne samo nad Crikvenico)