Jebanje z jebicami v Kratkohlači

Bilo je dva tedna nazaj, ko sem Gapiju pisala ali je v torek 9.6. fraj in ali bi šel plezat. Čemu pisati dva tedna vnaprej? Zelo napeto dogajanje na vseh frontah in želja, da še tisto malo prosto izkorstim za izklop v obliki plezanja.

Vreme je na srečo zdržalo, zato je Gapi predlaga Kratkohlačo v Z steni Planjave. Super, to pomeni, da bom še prvič videla Kamniško sedlo. Štartava ob 6.30 iz Ljubljane in že sva na dostopu, ki se vije iz Jermance do pod stene. Presrečna, da sva  »gr« do stene prišla v uri in pol (glede na slabo kondicijo). Smer je v steni zelo lepo vidna, saj lepo sledi razčlembam, tudi vstopa ni problematično najti. Prvi raztežaj je krasen za se uplezat. V naslednjem sem sama šla naprej, gre pa nekoliko v levo. Za varovanje je zares veliko priložnosti, lepe poke za kline, krasni prostori za metulje, o jebicah pa bomo več kasneje… Nato preideš v lažji svet. Kot da ne bi vedela, da bom potem sama morala klin izbiti, zabijem enega krasnega polprofilca in sestavim štant. Potem ko sem ga rabila enkrat izbijat, sem videla da želodec res ne sodeluje najbolje, zato se odločim, da vnaprej ostanem v prijetnem zavetju drugega v navezi. V naslednjem cugu je nekoliko težje poiskati nadaljevanje smeri iz lažjega sveta. Treba je držati bolj levo, saj lahko po pričanjih soferajnovcev preveč desno hitro zaideš v res težke plošče. Sledi nekaj zmernega poplezavanja, nato pa detajl smeri – kamin. Najprej je treba nekoliko v levo in nato nazaj vanj. Ker so me vrvi vlekle direktno v kamin, sem malo na silo odšla na levo začrtani poti. Nauk iz Humar-Škarja (ne lezi v kamin) še zmeraj nisem najbolje upoštevala, zato sem plezala po kolenih v notranjosti kamina. Sledi par cugov plezanja in hoje po travnatih pobočjih. Nato pa nekoliko navzdol po travah in pozdravljeni na temi JEBICE.

Gapi je hitro sestavil štant. Na prvi pogled ko sem prišla do njega je izgledalo, kot da bi obremenitev že z mojimi bogimi kilami štant podrlo.  A glej ga zlomka. Ko se Gapi zadere varujem, in jaz uredim vso proceduro, v dobri volji vzamem jebovadič. O M G. Nobena jebica ni hotela nikamor ven. 5 minut mine, okej Alja, umiri dih in premisli v kateri smeri je Gapi te jebice sploh dobil noter. Rešujem en tetris in nič. In grem na stavek, če ne gre z močjo, uporabi več moči in tako celo gre ena ven. Medtem Gapija že zaskrbi, sama sreča za signal in mu sporočim, da me jeba jebe. Rjovalja se je prebudila. Že razmišljam, kako bi soferajnovce povabila v smer, da bi kdo šel iskat jebo. Hmm, čakaj pa saj imam še kladivo. Začnem naprej z zadnjim delom, in nič. Hja, na tej točki je verjetno minilo že 15 minut. To pa ni več normalno!! Ja nič, kljub temu, da se veliko kdo ne bi strinjal, preuredim skalo. In NORO, en dva tri, jebica je nazaj v ekipi.

Gasa dalje, skozi naravno okno, kamor prihrulim, da res res nimam rada jebic in srčno upam da jih ne uporabiva več, in Gapi seveda v smehu, saj je tudi v tistem štantu uporabil jebico. Ko prideš skozi okna, te prehod kar lepo vabi v desno in nato v lažji svet, kjer bi si obul čevlje in izstopil iz smeri, a nekdo je imel drugačne načrte. Smer gre od okna levo gor in za uvinek. Res najbolj markanten cug za na konec. Vmes rabiš prestopiti še v drugo steno, spodaj pa tri metre prepada, na prvi pogled pa na drugi strani nič dobrega za primit. To rešiva, vmes skoraj odide v prepad ena (f*****) jebica, ki se na srečo zadnji čas ustavi. In za na konec spet en močen klin. Gapi je rekel, da če ne gre zlepa, naj ga kar pustim noter, a meni to ni dalo miru. Ker je bolečina v želodcu končno popustila, si dam duška in ga s težka spravim ven. Še en izstopen raztežaj in prideš do travic s prekrasnim razgledom in placem za malico.

Plezarija mi je bila zares prekrasna, veliko vriskanja od sreče, plezanja v dokaj kompaktni skali in razgledi na Kamniško sedlo in ostale hribe, ki so zares luštni. Torek, kot bi si ga želel vsak teden!  

Po časovnici pa: ura in pol dostopa, štiri ure in pol plezanja in ena ura sestopa.