Vikend paket izven cone udobja - prva skalna skupna tura

Naše jutro se je začelo v soboto, 6. 6., ob 6.00. Že sama kombinacija številk 666 ni vlivala posebnega optimizma. Ko smo prispeli na parkirišče na planini Podvežak, se je začel tradicionalni obred uvajanja tečajnikov v alpinizem: inštruktorji so nas izkoristili kot delovno silo brez osnovnih človekovih pravic. Naše že tako pretežke ruzake so dodatno opremili z vrvmi in ostalimi dodatki. No, nekateri so imeli celo dva ruzaka, verjetno za boljšo ravnotežje med sprednjim in zadnjim delom. Kdo bi vedel.

Na Korošici smo se začeli pripravljati na naše prvo skalno plezanje. Če lahko temu sploh rečemo skalno plezanje. Večkrat se je zdelo, kot da smo šli plezat naš prvi slap.

Moja izkušnja prve klasika aka angel varuh na delu: Domen je plezal pred mano in se odločil za rahlo desno varianto. Jaz ga gledam in ne vem zakaj me je nekaj vleklo rahlo v levo. Pa grem. Tri. Dve. Ena. Buššš. Tresk. Domen odleti, ogromna luska pa se odloči, da bo zapustila matično steno. Naveza pod nami si zakrije glave, nekateri pa za dodatno zaščito na čelado položijo še roko.

Preživeli vsi, zmolili vsi in nadaljevali pot v pekel. Voda teče, vse drsi. Na vrsti je zbijanje klina. Šuta me v roke. Krči me v raznožki. Vse drsi. Klin se ne premakne. Pod mano pa Matko in njegovi 3-je tečajniki. Verjetno sem dovolj povedala s tem, da je bil Matko pod mano. Še sama nisem vedla a nej se zasmejem al zjokam ob njegovih izjavah. Kladivo mi ni blo preveč v pomoč, tako da sem klin z več trme kot znanja ven spravla z rokami. Ne bom omenjala obvoza spodnje naveze. 

Nekateri so/smo prožili kamenje, drugi so metali kline, kaj čmo... Vsi smo uspešno opravili prvo skalno turo in sestopili v formi Rašiški vlakec. 

Janez nam je za predjed pripravil pravo kulinarično pustolovščino. Zdaj vem, zakaj je imel dva ruzaka. Razglasilo se je glavnega kurca. Kurišče smo odkrili in odkrili, da so naši predhodniki zakurili vse, česar ne bi smeli. Karjola. Lopata. Akcija. Preuredili smo ognjišče, nabrali zmerno do pretežno suhe veje, zakurili in spekli hrenovke.

Ko se je večer prevesil v noč, so se začele tradicionalne alpinistične modrosti in neumne ideje "Kdo si ustavi večjega frenda v usta?" Tega ne poskušajte sami doma ali kjerkoli drugje.

Dobro jutro v nov dan!

Ker so bile nevihte napovedane okoli 14. ure, smo se dogovorili, da bomo do 13. ure nazaj pri koči. Mi in še ena naveza smo šli na Pristopnikovo, Prestopnikovo, Priložnikovo, Preložnikovo, no pa sej vsi vemo, o kateri smeri govorimo. Do 13.00 smo bile nazaj dve navezi, potem pa so ostali kapljani vse do 14.00. Tajming, kaj je to? Ampak saj jim ne moreš zameriti, če dve uri iščeš smer...

Takole so pripovedovali. "Šli smo proti SZ razu Vežce. Se odločili, da gremo raje Lukmanovo. Obrnili in šli proti Lukmanovi. Zgrešili. Prišli do Preložnikove. Šli še enkrat nazaj. Skoraj začeli plezati kar na sestopu..." Potem pa jim je vendarle uspelo najti smer in jo tudi preplezali. Iz večih navez so poročali tudi o videnju kače, katere identifikacija še vedno poteka.

Mi smo medtem igrali balinčke. Iskreno, večkrat je bilo videti, da tekmujemo kdo vrže balinček dlje od ta majhnega balinčka. Pač ne mormo bit najboljši v vsem.

Potem pa še sestop. Ko smo prišli do avtomobilov, je sledilo tisto najlepše: Juhuuu, konec! Aja, vas zanima kaj je blo s tisto napovedano nevihto. Ja... jst jo še vedno čakam. Čist iskreno se pa ne bi čudila, da se je gledala napoved za napačno Korošico. 

Dragi inštruktorji in vsi, ki ste na kakršen koli način pripomogli k temu vikendu. Hvala. S tem se vaše delo z nami še zdaleč ni končalo. Pravzaprav ste ta vikend pokazali, da ste vredni našega zaupanja, kar pomeni da vas bomo od zdaj naprej brez slabe vesti klicarili do onemoglosti, vam pošiljali slike klinov z vprašanjem »A je to dobr?« in vas prosili za družbo v hribih.

Se vidimo v hribih!

Lep pozdrav,

Pija z J