Stena

Ko je pisec stopil pred obličje Triglavske stene, se je znašel v hudi zadregi. Kako predstaviti plezalcem našo najslavnejšo steno in njihov najbolj zaželeni cilj? Prav obotavljanje in huda trema, ki ju je pisec začutil pred najodgovornejšim poglavjem te knjige, pa sta ga nekako rešila hude stiske. Enako tremo, ki se ji je pridružilo še skorajda religiozno spoštovanje, je namreč občutil tudi pred mnogo leti, ko je kot nedorasel mladec prvič otipal vznožne pečine stene. (T. Mihelič)

Podobnih občutkov smo bili tudi tečajniki, ko smo v zgodnje sobotno jutro pogledovali proti Steni. Malo živčni in ponižni pred njeno veličino, polni pričakovanj in napaljeni za plezarijo.
Po francoskem granitu, smo se v prvih raztežajih navajali nazaj na domač apnenec in zopet trkali na vsako sumljivo skalo. Triglavska stena nas ni razočarala - v vseh 800m plezarije nas je navdušila s kar nekaj raztežaji dobre plezarije, čudovitimi razgledi, imeli smo ravno prave plezalne temperature (glih tok, da ne zašvicaš preveč, pa tok, da te ne zebe), padli pa so tudi raztežaji s tečajniki v vodstvu. Čas na štantih smo si krajšali s prebiranjem romantičnih Miheličevih opisov, dobro voljo in iskanjem sonavez v steni.  Na vrhu Zimmer-Jahna smo se srečali v rašiškem vlakcu in se še nekaj časa nastavljali soncu. Vodje navez so bili deležni presežne kulinarike sendvičev, žeja in misel na pivo pa nas je kmalu pognala v dolino. Turo smo zaključili, kot se spodobi, v dobri rašiški družbi, ob hrani in pijači. 

Zdaj vemo zakaj je Stena, stena z veliko začetnico. Ne nazadnje lahko vanjo spraviš celo ladjo. :)

Plezali smo Kratko Nemško in Bavarsko z Izstopom Zimmer-Jahn, Nasmeh-Wisiakovo in Skalaško z ladjo.