Allalinhorn

Med dopustniškem potepanjem po Alpah sva s Simono ugotovila, da že mesec in pol nisva stala na snegu. Namreč konec junija, na dan državnosti sva smučala iz Kolnbreinspitze morda celo najboljšo smuko to sezono po ravno prav odpuščenem snegu zvezno do avta. Ker avgusta snega nisva našla več tako nizko, sva se morala pomakniti bolj proti zahodu. Tokrat brez smuči. Z zavedanjem, da Simona razen z letalom še ni prebila višine 4000 m, sva se odločila, da napadeva baje najlažje dostopen 4 tisočak v Alpah. V jasnem dnevu se je nabralo precej obiskovalcev. Zanimivo je bilo videti švicarsko sceno. Bilo je precej vodniških navez. Kar je zbodlo v oči, je dejstvo da kljub temu, da ima teren vse prvine ledeniškega sveta, razpoke, katerih dna si nisva želela videti od blizu, miks snega, ledu in skale, velika večina vzpenjajočih ni uporabljala cepina. Z obutimi derezami, so za oporo uporabljali pohodniške palice, na glavah pa ni bilo čelad. Kasneje sva v turistični brošuri zagledala dve fotografiji, kjer je bila opremljenost gornikov enaka, kot sva jo videla v živo. Le kaj bi na to porekli naši alpinistični inštruktorji, gorski vodniki in reševalci?