Ašo in Mayer

Z Slovensko Š-reprezentanco (Šparovec, Šraj, Štular) sem šel plezat v severno steno Grossglockenerja. Na kratko povedano, bilo je mraz in naporno. 

Cesta je uradno bila že zaprta, ampak smo se nardili neumne in prifurali do vrha. Tam so nam delavci razložili da je to Avstrija in da naj se pospravimo nazaj dol. Tko da smo na vrh pustili ruzake in se odfurali nazaj dol (ne do konca seveda :P). Sledilo je pešakanje po cesti nazaj gor, nato pa detalj ture, to je dostop do bivaka. Zgubljali se niti nismo, smo pa kar gazili nov sneg in prišli do bivaka v večernih urah. 

Ker nas je pošteno prezeblo in prepihalo smo se imeli ponoči kar radi. Ampak saj pravijo da v hribih ni greha :P. Zjutraj smo že tako pozno planiran odhod še malo prestavili da je malo nehalo pihat in štartali podnevi.

Andraž in Matevž sta šla v Aschenbrennerja, ampak sta štartala po neki svoji varjanti ki je bila izjemno težka, tako da ko sta prišla v območje prave smeri se jima je zdelo že vse lahko, pa še narjeno je blo baje v redu. Popravek: Očitno sta bila povsod razen v Aschenbrennerju, razlaga tukaj: 

https://www.pd-ljmatica.si/forum/phpBB2/viewtopic.php?t=4964&sid=fbdad39965c9f85c1b222feee801c319

Midva z Anjo sva šla pa Mayerlrampe. Narjeno ni glih vrhunsko tako da sva bila skoz na štriku, sicer je več al manj skoz pel štajerc. Plezat se je kar dalo, edin varovanje je blo bolj za psiho. Pa če ne bi cel čas huronsko pihalo bi blo še kar uživaško. Presenetlo me je kolk je to v bistvu položno. Zgornji grebenček tut ni glih tehnično zahteven, se pa kar vleče in morš bit kar suveren z stopanjem z derezami po skali. 

Sestopli smo do koče in tam še enkrat prespali v zimski sobi, tretji dan pa se odsankali po grapi nazaj na ledenik. Sledil je še safr vzpon do ceste in še bolj safr tapkanje do avta. 

Glih neke gužve ni blo. Lepa prvinska alpska tura. Ni blo pocen, ampak sej to je čar. Aja slik iz smeri ni glih dost, ker nas je preveč zeblo.