Puntarska smer

Opis smeri:

Nekje začetek tedna debatirava z Jakom kaj bova za vikend in hitro pride ideja, da bi pa mogoče namesto frikanja šla v hribe in to v primorske stene. Nevem, kako je sicer prišlo iz Ang Phuja v Debeli peči do Puntarske v Vršacu, ampak se zgodi. Bolj, ko sem brala objave na internetu, več pomislekov sem imela. Zelo različne časovnice (primorske stene pišejo 18h, Slovenske stene pa 6-10h), ocena pa VII na frej. 850m. Na Gore-ljudje pa komentar, da se smer lahko postavi ob bok ostalim znamenitim klasikam v slovenskih stenah, kot sta na primer Ašenbrener in Čopov steber.
V petek se z Jakom odpraviva spat pod steno. Za večerjo je golaž iz konzerve. Sledila je čudovita zvezdnata noč. Zjutraj pa kofe. Še kakat in gas pod vstop v smer. Že zjutraj je toplo. Začne se pokončna plezarija. Tudi prehodi so kar zahtevni (prečka desno, prečka levo). Prehitro navdušena nad skalo prideva do trojk/štiric, kjer se ponovno pritožujem čez to, da nimam kam dat varovanja in da sovražim šoder. Temu šodru se pridružijo še borovčki in kasneje sonce. Smer se potem postavi spet pokonci in skala spet postane boljše kvalitete. Pod streho narediva hitro pavzo, nato pa nadaljujem v zelenjavno poč, ki je v tej suši precej posušena. Že sva pri detajlu smeri. Stopov za noge ni, so pa dobri grifi za roke. Precej sem navita, ko pridem do dveh šalc, kjer otresem roke. Čaka me še previs. Po previsu sledi lažji del, kjer se moram dodobra potrudit, ker so roke žeutrujene. Nadaljujem v čudovito petko, ki ji sledi prehod v desno po prečki. Mislim, da mi je od celotne smeri bil drugi del prečke največji izziv. Brez grifov za roke, ozka polička , vleče te vn, brez možnosti varovanja. Sledi pa izjemna plezarija do vrha z izstopom skozi okno (izstopna varianta, na primoskih stenah 19c). Navdušena nad smerjo poiščeva prehode do potke, ki pripelje na Prehodavce. Ura je malo čez devet zvečer, ko sva na koči. Nalijeva se vode in isotonica ter letiva v dolino. Malo čez enajst sva pri avtu. Na poti do ROFa poslušam Iztoka Mlakarja: Puntarska. Ura je čez polnoči, ko me na ROFu pričaka burger.

Smer je zahtevna, ker je dolga in razen v detajlu je klinov bolj malo, tudi štantov ni veliko. S seboj sva vzela frende, jebe, 10 klinov, 60m štrik. Plezala sva z enim nahrbtnikom. Vsak je imel liter in pol tekočine, sendvič in pedrote.

Na dostopu/sestopu je voda:https://maps.app.goo.gl/V5cGFgbYoyhAjfeT8?g_st=ic

Statistika: Dostop v petek-dobra urca

Sobota: balvan-vrh-avto: 16h, plezala sva 13h

Ura je pokazala 62h regeneracije ter 7000 porabljenih kCal.

Spodaj na sliki sem označila del, kjer se nama zdi, da je bil podor, tako da lahko izbereš desni ali levi kamnolom. Midva sva šla levo čez previsek. Krušljivih je dobrih 5 metrov.

Rada bi še povedala, da sem res vesela, da sem spet plezala v primorskih/domačih stenah. Kljub temu, da to niso najlepše in najmogočnejše stene na svetu, so meni osebno najbližje srcu in se tukej res počutim sproščeno, ko plezam. Jaku se lahko zahvalim, da je prevzel veliko večino teže na dostopu in sestopu, tako, da je moj gleženj imel za občutek manj obremenitve ter da je verjel, da bo vse šlo brez problema in res je bilo tako!