via della bicicletta

Opis smeri:

Življenja, vesolja ali kakorkoli želite temu reči, pogosto ne zanima najbolj, kaj mi vse bi, ampak nam narekuje, kaj lahko. Tale sezona bo zame bolj samo ena »sez-«, ampak kaj hočemo. Tudi »hobi alpinizem« je lahko čisto luštna stvar, ko se nam ne znese muditi v impozantnih stenah in na megalomanskih podvigih. Še dobro, da se najdejo tudi opcije za luštne vikend izlete z elementi alpinizma.

Z Anžetom sva se 25.7. namenila k sosedom – v Karnijce. Kakšna krasna reč: nobenih ramp, plačljivih parkingov in podobnih zadreg. Človek dobi občutek, da je dejansko šel nekam v hribe 😉 Parkirala sva malo pred Rudnig Alm in se oprtala za lušten vzpon do sedla Grossesattel, se obrnila proti severni steni in takoj uzrla vstop v smer. Iz prastarega italijanskega vodnička sva razbrala, da je vstop označen z rumeno črto, na najino presenečenje pa so naju te rumene oznake spremljale do konca smeri. Smer je tudi bistveno bolj navrtana, kot sva pričakovala, tako da sta steno tisti dan poleg naju zagrabila samo še dva frenda in ena jeba. Skala je čvrsta, smer pa luštna štirica, kjer so moja stopala, udobno raztegnjena v pristopnih čevljih, namesto stlačena v premajhnih plezalkah, vriskala od veselja. Meni je bil zaradi mojih skromnih centimetrov nekoliko zoprn samo en prestop v začetku zadnjega raztežaja.

Nekje v drugi polovici smeri nas na steni pričakata zmahano kolo in vpisna skrinjica. Menda so smer s svedrovci opremljali okoli 2005 in je ekipa fantov takrat rekla, da jim ob vsej teh robi, ki jo vlečejo na hrib, manjka lih samo še kak bicikel. Fora se jim je zdela tako zabavna, da so kasneje poleg svedrovcev v steno pritrdili še kolo. Je bila pa smer v originalu splezana kot »Nordostkante«, ki se s platoja, kjer se via della bicicletta zaključi, nadaljuje na sam vrh Trogkofla – en raztežaj III in ostalo I, nanese pa še kar precej metrov.

No, midva sva se na platoju odločila za malico in sestop. Ta poteka po šodru in ferati, klasično najmanj simpatičen del cele ture. So pa razgledi prav krasni in tudi sam Trogkofel je zanimiv hrib, zavit kot francoski rogljiček in če ga pogledate na zemljevidu, lahko razumete, zakaj po slovensko nosi ime Veliki koritnik.

Na parkingu sva srečala še dva Primorca, ki sta se namenila v neke težje smeri pod sedlom na bolj zahodni strani. Medtem, ko sva midva hvalila pravo no stress vikend uživancijo, sta onadva nejevoljno komentirala, da je skala na drugi strani nesramno krušljiva in da njuna izkušnja »ni bla lih nekej«.

Smer je krasna za vse, ki si zaželijo krajšega izleta, predvsem pa se mi zdi zelo primerna za bodoče frišne MP-je za učenje plezanja naprej. Ta smer nas sicer naravnost razvaja s svojimi svedri in usmeritvami, tako da z alpinističnega vidika še zdaleč ni reprezentativna, ampak za pridobit neko izkušnjo in malo samozavesti za prve metre plezanja naprej, se mi zdi pa idealna.

Smrt alpinizma se začne počasi, še mal, pa bom jadrat začela… 😛