Vsak na svoji strani Repovega kota (Humar-Škarja & Zeleniške špice)

V soboto, 23. 5. 2026, so potekali že težko pričakovani izpiti. Dan je minil v znamenju praženja na soncu, krasnih razgledov, dobre volje, švicanja pred alpinisti in koleščkov (cimetove rolice by Peti).

Pravijo, da po izpitih, ki jih običajno spremlja še pester piknik, v nedeljo večini ne uspe priti do plezanja. A po celotni soboti, preživeti ob pogledu na okoliške gore, smo se nekateri odločili, da letos tej “tradiciji” naredimo konec.

V nedeljo na levi strani Repovega kota (piše Ajda):

Pravijo, da sreča spremlja hrabre, zato sva s Tejo izkoristili moment na izpitih in si že optimistično priskrbeli alpinista, ki bi naju peljal v nedeljo na poizpitno turo. Seveda je bil to nihče drug kot pa Grega-Marjan. Po delno dobro naspani noči smo se ob pol sedmih zjutraj odpravili na Jermanco kjer smo pustili avto (kljub Gregatovi "mikavni" ponudbi, da se na pot odpravimo nekoliko nižje in si tako pridobimo še kakšnih 40 min hoje), vzeli opremo in se podali na pot proti Repovemu kotu nato pa proti Staničevemu vrhu. Nekje vmes pa nas je presenetil veter (jaz sem imela osebno izkušnjo spoznavanja aerodinamike) zato smo se ustavili v zavetrju pod vrhom in počakali, da se ta umiri. Po kakšni uri čakanja je Grega le sklenil, da se obrnemo. Nekje na sredi poti s Staničevega vrha se Grega ustavi in ugotovi, da ne piha več. Ponovno se obrnemo in že krenemo nazaj proti vrhu. In KONČNO. Razmere na vrhu so super, pa še Hrvata smo posvojili. S prvim spustom po vrvi zapečatimo našo turo-prečenje grebena Zeleniških špic. Prečimo greben čez vrhove z nekaj lažjega poplezavanja na "ne čist zaupat" skali. Nekje na polovici grebena smo si privoščili krajši odmor in tako posedeli na vrhu. Požirki vode in grižljaj energijske čokoladke so poskrbeli za nov nabor energije, Aljin in Mifijev melodični glas, ki je prihajal iz smeri Humar-Škarja na Planjavi in je odmeval po okoliških hribih pa za dodatno navdušenje.

Imeli smo dober tempo, na neki točki pa je vodenje ture in iskanje prehodov prevzela Teja, ki nas je uspešno pripeljala do drugega spusta. Ker so bili prusiki na sidrišču že prepareli si je Grega vzel čas in daroval svojega (tudi prejšnji je bil njegov, iz ne vem katerega stoletja). Pot je bila nato lažja in bolj pohodna. Končno smo le prišli na Najvišji rob kjer smo si vzeli minuto za občudovanje razgledov 360° in nato nadaljevali na Srebrno sedlo kjer smo nato zasluženo s počitkom in prigrizki počakali Aljo in Mifija (in Hrvata).

In še na drugi strani Repovega kota (piše Alja):

Krasno jutro in čas za prvo klasiko (the hype is real!). Mifi predlaga smer Humar–Škarja v Planjavi. Pot naju vodi skozi Repov kot, ki me je, glede na to, da večino časa preživim v Julijcih, res pustil brez besed. Lepota, mir in mogočne stene - res poseben konec. Dve uri in pol pristopa (zaradi nekoliko manj olimpijskega tempa) sta minili hitro ob učenju okoliških gora, orientacije in občudovanju razgledov. Med potjo zagledava še navezo Grega, Teja in Ajda na Zeleniških špicah, ki sva jih nato praktično celo smer imela na očeh.

Pod steno vidiva, da je v smeri že ena naveza, a sta bila dovolj visoko, da to ni vplivalo na najino plezanje. Začetek ponudi nekaj lahkotnega poplezavanja v dvojki, nato pa se zares naveževa. Sledi prečka v desno in vstop v zajedo. Iz svoje prve klasike bi lahko za spomin odnesla skoraj kar vsak drugi oprimek (malo pretiravanja in malo tudi zares). Plezarija je na pol luštna, nekaj previsov in nekaj ne vem čemu podobnega. Še po približno dveh raztežajih pride na vrsto znamenita »najlepša poč v Sloveniji«. Na sredini te pričaka celo popolna mala šalčka z bazenčkom za namakanje prstov. Nato sledi nekoliko bolj dolgočasna polica, za konec pa še zadnji raztežaj, kjer me je rahlo previsen kamin kar dobro zaposlil. Rinila sem vanj (čeprav ne bi smela), medtem ko me je vrv vztrajno vlekla ven, vse skupaj pa je postajalo vedno bolj previsno in precej manj elegantno, kot sem si predstavljala. Sledi še izstopni cug in že zagledava Gregana, Ajdo in Tejo, ki naju čakajo na Srebrnem sedlu. Na hitro zmažem argeto (brez katere v hribih res ne gre!) in že čez petnajst minut sedimo skupaj.

Sestop je prinesel kar malo vsega - malo skakanja po skalah, malo “smučanja” brez smuči, osvežitev v čudovitih tolmunčkih in debatiranje o vseh možnih prihodnjih linijah in zares prijetna družba. Tak dan, ki ostane.