Izvenprogramsko, n-tič

Po tem, ko smo na zadnjih nekaj predavanjih poslušali o nevarnostih gibanja v gorah na splošno, o tem, kako je zimski alpinizem trpljenje ("ampak paše"), o vseh sortah plazov in tem, kako je padajoči plezalec, obogaten z vsemi ostrimi zobci na vseh koncih samega sebe pravzaprav leteča orožarna (za citat gre zahvala Janiju Beletu), se ni zgodil upad števila aktivnih tečajnikov. So pa ob debati o bližajoči se zimski bivak turi (no, zanjo bomo morda morali izvesti še kak poseben indijanski ples, da izprosimo dovolj snega) vendarle završali tihi in zaskrbljeni komentarji. Joj, a bomo zmogli? Mater, kje naj staknem dve podlogi in dovolj toplo spalko? Hjoj, jaz pa nimam ne cepina in ne derez... Hm, tole bodo pa kar težki nahrbtniki - pa, a bojo sploh dovolj veliki? In v tem stilu naprej. 

Po ferajnu staknemo glave - ni druge, kot da izvedemo neko pripravljalno turo! Brdi, ki je za svoje tečajce vedno za akcijo, se javi za vodjo ture in izposojevalnico železnine. V skupino pade obvestilo o planu in že nas je sedem tečajnikov z našim vodjem na čelu mahalo proti Velikemu Draškemu vrhu. Na parkingu opazujemo žalostne zaplatice snega in nekaj tekačev, ki trmasto drsijo po komaj obstoječi smučarskotekaški progi. V zmernem (za ene bolj, za druge manj) tempu navajamo noge na trde zimske čevlje skozi prvodecembrsko, pa vendar bolj jesensko, idilo. Ko se sčasoma odpreta nebo in pogled na okoliške vrhove, ki se bahajo v svetlikajoči se beli barvi, pa se nam zasvetijo oči. Malo po Studorskem prevalu nekaj teže s hrbta preložimo na noge in v roke, Brdi nam skoraj za odtenek preveč doživeto demonstrira padanje z vso opremo ter nas pouči o hoji z derezami in cepini. Nadaljujemo še malo po shojeni poti, potem pa, tako malo za gušt, dva pohodnika za nami zmedemo s svojo izbiro direktnega vzpona. Razmere na tem delu so mešane - ravno prav za učno izkušnjo. Na osvojenem vrhu se razberemenimo še tistih nekaj gramov teže sendvičev, ki jih pospravimo v želodčke (nekaj rezerve, saj nas je skrbelo, da bi vodjo šole pograbila volčja lakota, se vrne z nami v dolino). Drobtinice podelimo s kavkami, odtisnemo žig (okviren ekvivalent nekdanje socialnoomrežne faze "če nisi sliku, nisi jedu"), škljocnemo par fotk in se začnemo po isti poti vračati do jeklenih konjičkov. Uživamo v sončnih žarkih, ki se jih odločimo ujeti še na kavici v Hotelu Pokljuka. Ulovili smo jih sicer za približno tri minute in pol, smo se pa vseeno pogreli ob toplih napitkih in debatah o tem in onem. 

Definitvno izkoriščena nedelja!