Revež brez plezalk

Samo še plezalke obujeva in akcija. Kje pa so moje plezalke? Sprva prepričana, da so še bile na nahrbtniku, ko sva na polovici dostopa dala čeladi na glavo, kasneje pa 100% do so ostale v avtu, ko sem pripenjala štrik na nahrbtnik – res super. Greva nazaj in splezat nekaj v NŠG ali v čevljih v Steber revežev? Greva v steber! Dostop je bil (pre)dolg in ne bi šla po isti poti nazaj, plezala bom druga in če bo treba, se bom v tisti petici pač povlekla za komplete. V spodnjem delu je bilo nekaj dela z iskanjem štantov, ena napačna zajeda, en klin, ki se ni pustil izbiti iz skale, petica težja od pričakovanj in potem je bilo skoraj že popoldne. 

Plezanje je bilo lepo, v zgornjem delu skala malo krušljiva, tura je trajala precej dlje, kot sva mislila, da bo. Na dostopu sva srečala še nekaj drugih plezalcev, v smeri pa sva bila sama – poleg odzvanjanja klinov so bili zvoki meketanja in mukanja iz doline edina družba. Ko sem ugotovila, da nimam plezalk, sem se res počutila kot revež, na koncu dneva pa sem bila bogatejša za novo izkušnjo, zarjavel klin in pivo na Vršiču. 

Pa hvala Mičo za potrpežljivost :)