Kamen na kamen palača, skala na ramo .. ?

smer: Triglavska SS, Nemška/izstop Zimmer-Jahn, 800m IV-/III
plezalci: Brdi, Urh, Maja + 3 naveze za nami

V lovljenju zadnjih poletnih dni, ko so dnevi še dovolj dolgi za tečajniško obiranje po daljših smereh se (ponovno) pridružim Brdiju in Urhu, da se še mi zapodimo v nemško smer triglavske stene. 

Brdi že rutinsko (drugič v dveh tednih) pripravi turo, iz Ljubljane krenemo ob 3:15, 4:20 že izzivamo srečo z neplačevanjem parkirnine in po hitrem in z luno obsijanem vzponu kmalu stojimo pod steno kot prva naveza dneva. Skala prijetna in trdna, temperatura ravno pravšnja, moji dostopni čevlji malo preveliki za najboljše poplezavanje. Kmalu se izkaže, da so s prvim avtobusom v Vrata za nami v smeri kar tri naveze. Z dobrim tempom jih ne zadržujemo in vse je v najlepšem redu.

Na štantu z Urhom ugotoviva, da sva iz najinih varovalnih vrvi naredila že pravi smotek in tako se nekaj metrov nad štantom na malo bolj prostornem terenu ukvarjam ne s terenom pod mojimi nogami ampak s prestopanjem vrvi v želji po razvozlanju skorajšnjega gordijskega vozla. Takrat pa - stopim na skalo na naloženem terenu, ta pa zapusti stik s tlemi hitreje kakor žoga, ki jo je Ronaldo tako neuspešno poskušal spraviti v slovenski gol. Srce v grlu, kričim "PAZIIIII KAAMEEEEEEEEEEN!" in popolnoma nemočno gledam gmoto, ki se vali direktno proti Urhu. Ne uspe se mu popolnoma izmakniti in topovski izstrelek velikosti kokeršpanjela ga zadane v ramo. Skale Urhovo telo kljub žrtvi niti malo ne upočasni in krik "paziiiiiii kameeeeeeen!" opozarja druge tri naveze, ki seveda plezajo direktno na poti padajočega skalovja, ki se vmes, bogu hvala, razdrobi na več manjših kosov. Po nekem čudežu preživijo vsi.

Urh v šoku in bolečini, jaz v šoku, plezam naprej, sprožim še en kamen, in nato še enega. Upravičeno pizdenje za mano, ne morem verjeti, da na tako lepi poti kljub previdnosti uspem v manj kot minuti trikrat skoraj pokončati 9 ljudi. Pretresena doseževa štant. Dohiti nas prva naveza, ki poleg vsega pleza nenavezano, tako da bi ju moji izstrelki z lahkoto poslali nazaj na vznožje in na začetek novega življenja, če verjamemo v reinkarnacijo. Povesta, da je en kamen v ramo zadel še enega iz naveze za njima. Zaradi fizičnih in psihičnih posledic tega pripetljaja se naš tempo upočasni, tako da se lahko čez čas tudi naslednji navezi opravičim v živo. 

Preostanek poti zaznamuje moj novi moto "Niti en kamen več"  in skrb nad razsežnostjo Urhove poškodbe. Malce počasneje kot sicer in veliko bolj pretreseno kot bi po takem lahkem in prijetnem plezanju pričakovali preplezamo še drugo polovico smeri. Na vrhu pa nas vseeno ujame tudi sreča in navdušenje nad lepotami ki nas obdajajo. 

Sestop - traja v večnost. Mrzel studenec in hladen radler v Aljaževem domu pa drži motivacijo in ob 15h smo že pri avtu.

Čeprav sem mislila, da sem bila previdna že prej, sem ugotovila, da lahko previdnost  pojačam še za 5x. Zahvaljujem se sreči, ki nas je spremljala, da poškodbe, ki sem jih povzročila s proženjem kamenja niso bile (še) hujše in predvsem Urhu za razumevanje in podporo in kljub bolečini vedno dobro družbo!