POV: Medferajnovski bolšjak & pub quiz

Kaj mi je blo tega treba …

… sem večkrat pomislila, ko sem na proste večere guglala podatke za čim bolj zanimiva vprašanja ali preverjala, če sem že dobila odgovore na maile za pridobivanje nagrad. Ampak sama sem si kriva, ker me veseli organizacija dogodkov. Jaz sem tko kot mlade mamice – one gledajo svoje otroke, ko se igrajo in so vesele, če se imajo fino. Jaz gledam odrasle nadebudneže, ko se igrajo s čim, kar sem pripravila, in sem vesela, če se imajo fino.

Po uspešno izvedenem Rašiškem pub quizu in sramežljivo-simpatičnem poskusu Rašiškega bolšjaka je padla ideja, da bi enak dogodek organizirala za več ferajnov. Jebeš, za VSE ferajne! Pa se je začelo – maili, razmišljanje, iskanje lokacije, iskanje nagrad za kviz, spodbujanje predstavnikov ferajnov, da napalijo ostale … Ko so me v Jarhu vprašali, koliko nas bo, sem s cmokom v grlu rekla, da ene 50, upam ... Ker nikoli ni veš, sploh če zunaj šajba sonce.

Kurc, kar bo, pa bo. Pa je bilo. S Štrekljem še nisva dobro pripravila vseh miz in projektorja, ko so že začeli prihajati ljudje z vrečami in polnim naročjem stvari. V roku pol ure je že brenčalo v prostoru, kelnarci sta že nosili pivo. Po kakšni uri sem skušala malo prešteti glave – 30, 40, 50, 60 … nič, kar 80 bomo rekli, pa roka. CARSKO!

Ljudje so pili, minglali, kramljali, prodajali, … Seveda je bolšjak vedno nekakšen predatorski poskus čim več prodati in nič kupiti, ampak hvala bogu ni na meni, kaj se bo zgodilo :D Celo Luka Stražar je zavohal priložnost, da proda nekaj svoje z izkušnjami obogatene opreme. No, prodano gor ali dol, videti je bilo, da se imajo otroci fajn.

In ko se je igra šele zares začela – torej kviz – sem se imela fajn tudi jaz. Kaj je boljšega, kot z nasmeškom opazovati namrščene, razmišljujoče obraze, ki skušajo iz možganov izbrskati pravilen odgovor, ali, še bolje, razsvetljene obraze, ki govorijo »Ha, tole pa vem!«. V kvizu z alpinistično tematiko se je tako pomerilo 6 ferajnov in skupina mladih oskrbnikov Kriških podov – poleg njih pa torej še AO Rašica, AO Kamnik, AO Domžale, AO Lj-Matica, AO Železničar in celo 2 prestavnika (tečajnika?) AO Ajdovščina sta našla pot do Ljubljane! :D

Rašica je veselo topotala z nogami in rokami ob pravilnih odgovorih, ampak očitno moramo v alpi šoli dati več poudarka na poznavanje osemtisočakov, saj jim je to zadnje vprašanje speljalo zmago tik izpred nosu. V bitki o poznavanju alpinističnih dosežkov nekoč in danes, opreme, smeri, sten in literature je na koncu zmagala ekipa AO Lj-Matica. Kaj naj rečem, očitno Gregor Šegel zadnje čase zmaguje povsod, kamor pride … 😊

Še aplavz, ki poboža dušo, pa smo nazaj na pivu in druženju. Medtem, ko je večina ljudi pobasala svojo opremo in počasi odšla, sem se jaz zasedela s prijetnimi Železničarji, vse dokler nam ob 22h niso (nadvse prijazno) pokazali vrat.

Pa je mimo – otroci so se igrali in imeli fino, jaz pa tudi.

Hvala Štreklju za pomoč pri pripravi prostora, Matevžu Kožmanu in njegovi Manci za izvedbo kviza, Foški iz Železničarjev, ki je s svojim navdušenjem in podporo položila temelje temu dogodku, in seveda vam, Rašica, ker ste se pripravljeno igrati z mano nove igrice 😊