Kdor išče, ta najde. V Cogne!

V sredo preživljava norišnico v službah in nekje zadaj v glavi me preganja misel, konec tedna dopust, midva pa še nič ne veva, kam bova šla. Tropske temperature v naših krajih nama niso dale kaj dosti izbire v zadnjih tednih, po odpovedanem taboru v Sappado, pa so cepini in dereze žalostno čakali, da se pojavi priložnost. Bi, ne bi, bi, ne bi,.... v zadnjem momentu pade odločitev. Kdor ne riskira, ne profitira, plačava nastanitev, kar bo pa bo. Spakirava opremo in v zgodnjih četrtkovih urah odrineva, via Cogne!

Pot že dobro poznava, ko prispeva v Aosto pa situacija, dež. Odločiva se, da glede na razmere in pozno uro, kaj dosti prvi dan ne bova doživela. Nič, greva vsaj pogledat kaj dogaja v Valnonteyu, najin cilj za naslednja dva dni. Pripeljeva se v dolino, lanskoletni slapovi so bili v tekočem agregatnem stanju, kar nama ni dalo prav veliko upanja. Parkirava in se v sneženju odpraviva v izvidnico. Ker greva "samo pogledat", se kot prava turista odpraviva proti dostopu v smeri. Zaradi močnega sneženja in nizke oblačnosti, sva po eni uri obrnila, z mislijo, da sva verjetno prišla 700 km zaman. Vseeno zvečer narediva načrt, zjutraj ob 7.00 start, kar bo, pa bo.

V petek se z akademsko zamudo odpraviva proti Valnonteyu. Temperatura v avtu se z višino spušča na prijetnih -5, noč je bila jasna, mogoče pa bova prijetno presenečena. Še na pol v spanju se odpraviva proti smeri, današnji cilj, Patri Gauche. Kar optimističen cilj, glede na to, da noben od naju še ni plezal višje ocene od wi3. Po slabi uri že grizeva v hrib in si glede na zasedenost parkirišča obetava vsaj kak raztežaj v ledu. Prvi pogled proti steni Vallette razkrije narejeno Candelino di Patri. Obema se nariše nasmešek na obraz, pospešiva a kmalu naletiva na navezo, ki je obrnila. Gužva, pred njima je bilo še pet navez v vrsti, poleg dveh, ki sta še hodili proti istem cilju kot midva. Po nekaj sekundnem razmisleku se odločiva da vseeno greva, če sva že prišla tako daleč. Odločitev, ki je kasneje definitivno nisva obžalovala. Na dostopu naju res pričaka vrsta neučakanih italianov in francozov. Postaviva se v vrsto in medtem ko pogledujeva proti prvemu raztežaju, pripraviva opremo. Vreme je vrhunsko, sonce, ampak slap pa v senci, zaradi česar naju pozen start ni skrbel. Ker so mene že srbeli prsti, pri Aljažu zlobiram, da lahko začnem plezat prva. Prvi raztežaj ponuja zelo lepo plezanje, sneg predhodnega dneva ne otežuje plezanja, malo pokonci, malo manevriranja pod svečami, čez polico in je že konec. Prvotno neučakanost na sidrišču malo obžalujem, ker je naslednji raztežaj res lep. Kratko pokončno zaveso Aljaž spretno spleza in hitro za tem že zaslišim "podri". Malo za tem se še sama znajdem na vrhu drugega raztežaja. Naslednji raztežaj ponuja lahkotno plezanje čez kratek ledni odstavek, malo gaženja in malo naprej že zagledam najlepši del smeri, pokončno ledeno steno. Ko se mi pridruži še Aljaž, naslednji del odhodiva in se znajdeva pod četrtim raztežajem, kjer morava zaradi nenarejenega zadnjega, petega raztežaja predhodnike počakati, da opravijo spust po vrvi. V tem času je zahodno sonce začelo načenjati vršni del smeri in opravljati spomadansko čiščenje pršiča po vseh, ki smo se znašli pod steno. Četrti raztežaj je pripadal Aljažu in ponovno obžalujem svojo prvotno odločitev. Suvereno se zapodi v ledeno steno in videti je, da prav uživa. Kmalu za tem, razumem navdušenje. Čeprav kot druga, vseeno uživam v raztežaju. Na sidrišču me pričaka pravi tuš, topljenega ledu, zato hitro pripraviva vse za spust po vrvi in se spustiva nazaj do vstopa v raztežaj. Preostali del poti opraviva peš po sestopni poti. Oba zadovoljna s smerjo v Cognah opraviva analizo, narediva plan za nasledni dan in se odpraviva spat.
Naslednji dan sva za najin drugi cilj izbrala malo lažji (vsaj tako sva mislila, glede na oceno), a daljši slap prav tako v steni Vallette. Ura odhoda enaka, saj tako vsi zavijejo v Patrija, eno najpopularnejših smeri v dolini. Po slabih dveh urah se znajdeva pod steno in presenečeno ugotoviva, da je slap še kako obiskan, saj so bile pred nama štiri naveze že v vrsti. Ker je bil dan kljub -11 stopinjam prijeten in vreme lepo, sestop poznava, svetilke so v ruzakih, se odločiva, da počakava. Po informacijah iz vodnička se v slapu nahaja nekaj škotskih štiric, za kar sva sklepala, da bo vseeno zanimivo plezanje. Že prvi raztežaj obeta in še preden začneva mi Aljaž ponudi prednost, ker je dan prej on pobral vse lepe raztežaje. Z veseljem se lotim začetka in smer ne razočara. Malo za vstopom v prvi raztežaj se smer postavi pokonci in lahko občutim to, čemur škoti pravijo štirica. Po nekih 50 metrih se znajdem na sidrišču in počakam Aljaža. Nadaljnja dva raztežaja popikava po trdem snegu in spet se znajdeva pod ledeno steno. Nadaljujem naslednji raztežaj, v tem času pa se vreme poslabša in začne močno snežiti. Medtem, ko naveze obračajo in se s spusti po vrvi vračajo nazaj, se odločiva, da še en razteẓ̌aj splezava potem pa tudi midva zaključiva, saj je potem do vrha le še izstopni raztežaj. Aljaž med vrvmi, sneženjem in pršičem spleza naslednji raztežaj in ko plezam za njim razmišljam, da sva se kljub sneženju prav odločila saj je raztežaj vreden, da naju malo namoči. Ko pridem do sidrišča, se pripraviva za spust po vrvi in se vrneva nazaj. Za tem je sledil še en spust, nekaj pikanja po sneženi podlagi, zadnji spust in sva že pod smerjo, kjer pa naju pričaka sonce. Kljub preranemu povratku, zadovoljna zaključiva plezanje, čaka naju še sestop do parkirišča in analiza v Cafè de Cogne, kjer sva sedaj že stalni stranki.

Plezala sva Aljaž in Maša
Smeri: Patri Gauche WI4, 250m; Acheronte WI3, 300m