Tura zimske tehnike ali kako umreti na mrazu, 19. 1. - 21. 1. 2024

Na mrzlo in temačno zimsko popoldne, dne 19. 1. 2024 smo se nadobudni tečajniki in tečajnice v skoraj polni postavi odpravili na turo zimske tehnike v Završnico. V petek zjutraj nas je malce presenetila (čeprav je bila napovedana) debela zimska odeja in nesplužene ceste. Popoldne so bile ceste že prevozne, tako da so bile skrbi odveč. Ob 17. 00 je bil zbor na ferajnu, zamudniki pa smo prišli direktno na Ljubelj in tam čakali še kako uro.

S čakanjem na mrazu smo se dodobra privadili krutim zimskim razmeram (vsaj tako smo mislili) in navdušeno razpravljali o vikendu, ki je bil pred nami. Razdelili smo se na smučarje in preostanek črede, za katero se je »lahkoten enourni večerni pohod« kmalu prelevil v boj za preživetje. Ugotovili smo, da je zapadlo oziroma napihalo precej snega, saj se nam je mestoma udiralo skoraj do pasu. Okrutni veter nam je bril v obraz in nas obmetaval z napihanim snegom ter nam tako jemal zadnje vzdihljaje in voljo do življenja. Ostanek volje od gaženja in mnogo pretežkih nahrbtnikov, ki so nas tiščali k tlom in nas prijazno opozarjali na našo fizično (ne)pripravljenost. Na koncu vrste je s smučkami na nogah, zadolžen za zganjanje črede, kraljeval gospod Marko, ki smo ga v nadaljevanju večera in vikenda vsi dodobra spoznali. Končno se je pred nami pojavila koča. Odvrgli smo pretežke nahrbtnike in gojzarje/pancarje, ki so bili skorajda primrznjeni na nas, se porazdelili po sobah in se napotili tja, kjer nam je najlepše – za šank, klub kadilcev in kadilk pa je pogosto stražil vhod.

Po večerji je sledil prikaz različnih manevrov in »for«, ki sta jih za nas skrbno pripravila Marko in Kekec, izurjena alpinistična mačka. Po predstavi smo se prestavili za šank, kjer je ob mešanju smrekovčkov, košutnika (?), piva in verjetno še česa ter poplesavanju na ritme slovenskih zimzelenih uspešnic ura hitro odbila 2.00, ko smo se tudi najbolj »pogumni« odpravili v postelje.

Vstali smo ob nepravdanski uri, sledil je zajtrk ob 7. 30, nato zbor pred kočo ob 9. 00. Mlajši in starejši pripravniki so se nam večinoma pridružili zjutraj, z zamudo in zbor se je zamaknil.

Predhodno smo bili razdeljeni na 5 skupin – v vsaki po trije tečajniki in trije mlajši pripravniki, po katerih smo se skozi dan zvrstili na delavnicah, pripravljenih s strani pedagogov in starejših pripravnikov. Marko nas je uspešno naučil zaustavljanja s cepinom na plastični ponjavi, Igor in Mičo sta poskrbela, da znamo prisluhnit žolni in sondi. Mifi je imel delavnico o snežnem prerezu in prikazu različnih metod. Na koncu smo v parih skupaj naredili prerez in metodo s tapkanjem (CT?). Sledila je točka z varovanjem na dva cepina in snežno gobo. Zavzeto smo opazovali in poslušali ter hkrati upali, da nam tega srednjeveškega manevra ne bo nikoli potrebno uporabiti. Naša zadnja in zame osebno najbolj naporna točka je bila »gibanje naveze v snegu«, ki sta jo imela na čez Marko in Kekec.

Bližala se je 17. ura, ko se je tudi Mifi predal in svojo zadnjo skupino odrešil mraza ter jih spustil v kočo. Ob 18. 00 je sledila večerja, nato predavanje o zimskih vzponih s strani načelnika. Predavanju je sledil »zabavni večer«, ki se je sprevrgel v tekmovanje z vnaprej določenimi zmagovalci. V nadaljevanju smo pridno praznili zaloge piva in ostalih alkoholnih pijač. Marku je uspelo prevrniti in politi vsaj 5 pijač tekom večera, Urhu pa spiti toliko in še več. Armando nas je zapustil že mnogo poprej in imel lastno rajanje speč na klopci. Nekateri so se preizkusili v plesanju na slovensko narodno zabavno glasbo, predvsem je zablestela Urša. Okoli 1. 00 ure smo odšli k nočnemu počitku.

Naslednje jutro je po zajtrku sledil prikaz ledeniške naveze, ki sta ga izvedla Ajda in Kiki, potem pa smo jo po navezah uprizorili še sami s pomočjo Sp-jev.

Nekaj po 12. 00 uri smo zaključili z navezo in se zelooo počasi odpravili proti nadaljnjim ciljem. Ideja o vzponu na Begunjščico se nikomur ni zdela preveč mikavna, zato smo se vmes ustavili na soncu in zvadili ustavljanje s cepinom (vodja odprave je bil Ferenc) ter se odpravili proti začetnem izhodišču, Ljubelju. Tam smo se zbrali in se skupaj odpeljali v gostilno z izurjenimi natakarji in super okusnimi picami :) Tura je bila uspešno zaključena, brez kakršnihkoli poškodb (morda je kdo dobil lažje ozebline). Za konec pa še prirejen moto letošnjih tečajnic in tečajnikov : »Nismo bili na zeleni veji, smo bili pa na mrazu.«