Kdo se boji 3. Moža? ali grebenčkanje z Zelenice do 2. Moža

Avtorica: Tjaša Knez, 21. januar 2024

Ko je Kiki že zbudil Goriška, ko so se tarazgreti že pošteno ohladili s pivom in tazmrznjeni pogreli z borovničkami, ko se je Mičo že zleknil na klopco in se je Aljaž S mrzlično pripravljal na Vrtnarja, je Nika R predlagala turo od Mož do Palca v nedeljo zjutraj. Ker se mi je zehalo že kake 3 ure in nisem bila prepričana, da sem že zrela za zimsko grebenčkanje, je sledil burni posvet s Špelo K, izkušenejšimi člani MŠK, ki so to turo že opravili in Aljažem Ž, ki je bil pobudnik vsega skupaj in zadevo opisal kot "prijeten, širok greben, nič takšnega, 5 urc pa bo". Ker pa sem zaradi takšnih in drugačnih razlogov zadnje 3 vikende že preždela doma in se mi je pošteno stožilo po pikanju cepinov (čeprav me je zelo mikal tudi prikaz ledeniške) in ko so bili izhodi v sili (dol po grapah) zagotovljeni, sem pač rekla ja, kaj pa naj. Čeprav mi je Mičo prijazno odstopil svojo posteljo, zahvaljujoč večim motečim dejavnikom spanca nekako ni bilo. Od 4h naprej sem samo še odštevala do budilke. Izkazalo se je, da tudi drugi člani niso pretirano naspani in čili, kočo ob izviru Završnice smo zapustili kasneje kot predvideno, pospremljeni z Goriškovim "Ala, mona, kaj vam je, ste zmešani, pridte se družit, kam rinete ob taki uri" (bilo je malo pred 7:30 zjutraj). V koči na Zelenici je bilo tako živahno, da smo komaj našli frej kot, kjer smo lahko pustili odvečno kramo ter odštamfali stran od množic. Sneg na dostopu od spihanega do pršiča, v nadaljevanju spihano in napihano. Borovčkanje (t.i. plezanje po borovčkih) je bilo (vsaj od začetka) prav zabavno, šteli smo turnosmučarske mravljice na nasprotnem bregu in pridobivali višince. Ob prvem skokcu smo si nadeli dereze in z ruzakov odpeli cepine, potem se je začelo malo bolj zares. Aljaž se veselo zapodi s cepini naprej (s smučkami na hrbtu), nekako sem upala, da bo spihan sneg čudežno trd in se ga bo dalo lepo popikati, ne pomesti s cepini. Cepin gre v vse: skalo, led, zamrznjeno travo, na voljo so tudi borovčki, pravi miks ;). Pravega veselega pikanja, ob katerem človeku zaigra srce in nasmeji obraz, je ene 5-7 metrov. Po jahanju zadnjih metrov grebena 1. Moža smo na štantu. Ko izčrpamo vse variante in predloge, kako bi se povarovali do abzajl štanta, ki je neprikladno malce bolj spodaj (kar poleti verjetno sploh ni problematično), nas kar pošteno že napiha. Vsi se prikobacamo do rinke, ugotovimo, da ni tako strašno, kot je zgledalo od daleč (vsaj za nekatere) in odabzajlamo. Ugotovimo, da je 30 m štrik glih za glih do prve poličke in da še dobro, da imamo sabo tudi 60 m (zato 2 štrika na fotkah, če se kdo sprašuje). S Špelo kolebava, če  je ne bi raje kar ubrali po grapi do koče pa sva bili kasneje veseli, da sva si premislili, ker nas je čakal res lep del - po štengicah gor, spet miks, malo po ledu, malo po boru do 2. Moža. Ker je bila ura že kar pozna, v nadaljevanju pa gola skala in spihan sneg, smo presodili, da bolje, da obrnemo in se spustimo po grapi (pršič, juga) do koče. 3. Moža, kaj šele Palca nismo dosegli, imamo pa nov poletni cilj! V veselem duhovičenju smo se zvlekli še čez zadnje borčke, motivirala nas je misel na čili medico v koči (za več info vprašajte skrbnika, neplačana objava).

Čeprav tura ni bila izpeljana kot predvideno, sem od nje odnesla veliko (oz. ravno zato), zahvaljujem se sonaveznicama in sonavezniku in prepuščam odločitev bralcem, če je bolj primeren naslov "Kdo se boji 3. Moža" ali "Kdo si želi 3. Moža?"

P.s.: zapis ubeseduje stališča in doživljaje avtorice in ne nujno cele ekipe ;). Za več info pa pocukajte vpletene: Aljaž Žnidaršič, Nika Rupnik, Špela Kadunec in Tjaša Knez